“Zgodovina človekovega druženja s psom” je prvi v nizu petih spletnih predavanj kinološkega cikla, s katerim želi Mestna knjižnica Ljubljana pomagati lasnikom psov, aktualnim, pa tudi bodočim, k boljšemu razumevanju in manj napornemu sobivanju z našim najboljšim prijateljem.
Povezavo in več informacij najdete tukaj, prvo predavanje pa bo v sredo, 20.10.2021 ob 18. uri.
Vabljeni!
Po skoraj dvoletnem premoru smo se bernski prijatelji spet zbrali in odkorakali novim dogodivščinam naproti.
Mestni muzej Ljubljana za lastnike psov pripravlja nepozaben voden sprehod po mestnem središču, kjer si je mogoče v pasji družbi ogledati arheološke najdbe in hkrati slišati veliko o pasji strani življenja v rimskih časih. Vse to in še več smo doživeli v soboto, 2. oktobra, ko so prav za nas pripravili prijeten, nenaporen sprehod, poln dobre volje. V želji, da pomagamo tudi drugim živalskim prijateljem, se je muzej odločil 2 € od vsake prodane vstopnice podariti Zavetišču Horjul.
Ljubljana se ponaša z izjemno bogato arheološko dediščino in kontinuirano poselitvijo od prazgodovine do danes. Posebno mesto v zgodovini poselitve zaseda obdobje Emone. Emona je bila manjša rimska kolonija, a je imela vse, kar so imeli veliki: mogočno obzidje z vojaško posadko, kanalizacijo s podganami vred, ogrevane hiše, nekatere tudi s kopalnico, javno stranišče s prijetno toplimi sedeži, pisane mozaike, bogaboječe prebivalce, potepuške pse in, kot se v zadnjem času spodobi, tudi kakšno epidemijo…
Rimska Emona, kjer je ob največjem razcvetu živelo okoli 5.000 prebivalcev različnega stanu, je bila dom tudi kakšnega štirinožca. Na pasjem vodstvu so izpostavili zanimive ‘pasje’ informacije: spoznali smo, kakšno vlogo so imeli psi v rimski družbi, katera pasma je bila najbolj priljubljena, kaj so psi takrat jedli in kakšna imena so lastniki nadeli svojim ljubljencem.
Zvesti spremljevalci tudi v Emoni
Po zboru pred Mestnim muzejem Ljubljana smo krenili proti v Emonski hiši, kjer nam je kustosinja predstavila pomembmo vlogo psov v zgodovini človeštva. O tem pričajo arheološki ostanki. Med drugim so zelo zgovorni mozaiki in mavčni odlitek psa, ki so bili odkriti v Pompejih. Prav tako nam o tem pričajo kipi, ki upodabljajo različne pasme psov in jih najdemo v muzeju v Vatikanu in Britanskem muzeju. Nekaj ostankov so našli arheologi tudi na območju nekdanje Emone.
Med najdbami je nekaj celotnih okostij, prevladujejo pa posamezni ostanki, na primer zob ali kosti, za katere lahko trdimo, da so pripadali pasji vrsti. Med odkritimi na območju današnje Ljubljane so zastopani predvsem srednje veliki psi. Danes bi bili to psi velikosti med foksterijerjem in nemškim ovčarjem, s povprečno plečno višino 58 centimetrov.
Rimski čuvaji doma
Rimljani so imeli veliko različnih ljubljenčkov (mačke, opice itd.), vendar pa so prvo mesto zasedali ravno psi. V rimski družbi so bili cenjeni predvsem kot čuvaji hiše oziroma doma. Omenjeni so celo v rimskem zakoniku kot čuvaji doma in črede. Rimljanom so bili spremljevalci pri lovu (canis venatius) in čuvaji čred (canis pastoralis). Velike pasme psov (molose) so uporabljali tudi kot borbene pse v arenah ali kot bojne pse v bitkah. Včasih so jih tudi vpregli, da so vlekli vozove, vozičke, tudi kočije. Pojavijo pa se celo v gledališču kot člani gledališkega ansambla.
»Najpogostejše pasme so bile molosi, lakonijci, vertragi, canis melitae (melitski psi),« našteje naša vodička. »Canis melitae je bila zelo priljubljena pasma premožnejših Rimljanov. To so bili nežni, ljubeči in igrivi psi za v naročje, ki so bili zvesti svoji družini. Lastniki so jih hvalili tudi kot odlične lovce na podgane. Videti so bili kot malce večja različica maltežanov. Navadno so jim nadeli imena kot Myia (Muha), Alba (Bela), Celer (Hitri). Daleč najbolj popularna pasma v antičnem Rimu so bili hrtom podobni vertragi. Pogosto so jih upodabljali v kiparstvu in na mozaikih. Zaradi izbruha Vezuva (leta 79 našega štetja) imamo enega celo ohranjenega. Pri izkopavanju v Pompejih so v pepelu našli kosti, okoli njih pa prazen prostor. Ko so ta prostor zalili z mavcem, so odlitki prikazali ljudi v njihovih zadnjih trenutkih in na veliko presenečenje tudi psa. Iz odlitka je mogoče razbrati, da je pes nosil ovratnico z žeblji. Najverjetneje je bil privezan, njegov položaj pa priča o tem, da se je ob strupenih plinih, ki jih je sprožil vulkanski izbruh, boril za svoje življenje, na koncu pa boj izgubil in bil pokopan pod pepelom.«
Ogled smo nadaljevali ob Rimskem zidu na Mirju, kjer smo izvedeli, da so vertrage uporabljali kot lovske pse. »Že sama njihova pojava naj bi bila izjemna (zelo dober vid, dolg in močan trup, velika in mehka ušesa), predvsem pa so bili izjemno hitri, zato jim ni mogel ubežati noben plen. Bili so spremljevalci svojih gospodarjev in najpogostejši hišni ljubljenčki.« Najpomembnejša pasma so bili prav gotovo molosi. »To so bili veliki in izjemno močni psi, podobni današnjim mastifom. Služili so kot čuvaji, kot pomoč pri lovu na velike živali (divjega prašiča), sodelovali pa so tudi v boju. Uporabljali so jih v legijah, predvsem za varovanje vojaških taborov, patruljiranje, včasih pa so jih prevezane z oklepom in z ovratnico z bodicami poslali v napad v sovražnikov tabor. Manjša verzija mastifov so bili lakonci, ki so jih prav tako uporabljali za lov, kot pse čuvaje doma, predvsem pa so jih priporočali za varovanje črede,« razloži vodička.
Zadnja točka ogleda je bila zgodnjekrščansko središče na Erjavčevi ulici. Naši kosmatinci so se ob prihodu najprej odžejali, nato pa zavzeli svoje položaje ob krstilnici in čudovitem mozaiku, medtem ko smo mi ponovno radovedno prisluhnili razlagi o vlogi psa čuvaja. Rimski pisci Kato, Varo in kasneje Kolumela, ki so pisali o kmetovanju, priporočajo, da ima vsaka kmetija psa, najbolje celo več. »Podnevi naj bi bili psi v hiši, da bi bili ponoči bolj pozorni in bolje čuvali posest. Pes čuvaj mora biti kompaktno grajen, z veliko glavo, močnim vratom in prsnim košem, širokimi šapami in močnim repom. Mora imeti močan in globok lajež, da prestraši vsiljivce.« Za pse čuvaje so antični pisci priporočali pse črne barve, tako naj bi podnevi prestrašili nepovabljene, ponoči pa bi jih tatovi težje opazili. »Pastirski psi naj bi bili bele barve, saj so jih tako lažje ločili od volka v mraku ali temi. Prav tako naj bi bili ti psi hkrati močni in hitri, da zasledujejo tisto žival, ki je vzela svoj plen, ali preženejo volka,« zaključi pripoved o psih v zgodovini naša vodička.
Jesensko srečanje smo zaključili ob prigrizku in pijači, kot se spodobi. Vsem dvo- in štirinožnim udeležencem gre zahvala za odlično družbo, pa seveda za zbrane prispevke, ki romajo v našo blagajno za vzdrževanje spletne strani Moj berni.
Mojca in Mateja
