»Privilegij, da živimo z bernskim planšarskim psom, je neprecenljivo darilo. Življenje z bernijem, pa naj traja leto, pet, sedem ali dvanajst let, je blagoslov in so sanje. Vsak bernski človek zmore in mora prispevati svoj delež, da te sanje trajajo kar najdlje mogoče…« Tako nekako se glasi prevod nekaj stavkov iz knjige »Bernski planšarski pes – pes usode«, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo napisal prof.Bernd Guenter.
Blagoslov, ki ga je trosila okrog sebe naša Fani, je trajal devet let, pet mesecev in petnajst dni. Robustna zunanjost “modela, ki ga ne izdelujejo več” je skrivala predano bernsko srce. Bila je šefica v krdelu, katerega sestava se je nekajkrat zamenjala, ampak Fani je ohranjala svoj položaj. In bila poleg odlične čuvajke tudi priljubljena Tačka pomagačka.
Uživala je v družbi odraslih in otrok, zelo hitro je ugotovila, da je ob nogah učiteljice čohljanje najbolj prijetno, da je šolske ure prehitro konec, ko se delijo priboljški, …
Uživala je v plavanju in te priložnosti ni nikdar izpustila.
Njen apetit je bil nesporen, a hkrati je bil tudi kazalec njenega počutja. Ko so se junija oglasili alarmni zvonci in so posegli vmes veterinarji, je bilo kmalu jasno, da tudi njej kot mnogim bernijem histiocitoza ni prizanesla.
Zdaj je na varnem na oni strani mavrice, a hkrati še vedno tako zelo z nami. Pogrešamo jo vsako minuto, na vsakem koraku in znamo še bolj ceniti vse, kar nam je dajala.
Mojca Sajovic
facebook.com/moj.berni
