Prvega januarja 2015 je zlezla v moje naročje na sovoznikovem sedežu, devet let in pol kasneje spolzela iz njega… V vmesnem času je bila ves čas med / pod mojimi nogami. Filmska zvezda je postala v prvem tednu svojega življenja v Vodicah, švigala med nogami snemalcu, novinarki in meni, medtem, ko sem poskušala resno odgovarjati na vprašanja. In švigala je celo svoje življenje. 
Poznala je samo dve fazi – dirjanje ali neskončno dolgo stanje na mestu in ovohavanje ene bilke iz vseh njenih možnih in nemožnih kotov – vmesne variante ni bilo. Največji strasti sta bili voda in žogice. Ni bilo sprehoda brez žogice v gobčku, nobeni obliki vode se ni dalo izogniti. 
Naj je bila to blatna luža (tako je bilo potrebno vsaj trikrat pretečti sem ter tja) ali kristalno čist tolmunček. Bila je velika učiteljica Jilli, njena najboljša prijateljica, neskončno prijazna, vedno pripravljena na deljenje poljubčkov, naš ‘lizko’. Trmasta bučka, ki je kljub vsej njeni požrešnosti, niti najboljši zrezek ni pripravil, da bi naredila nekaj, za kar si je tisti trenutek zamislila, da pač ne bo.
Pred prvomajskimi prazniki je začela na sprehodih postajati zadihana, med prazniki postala anemična, v ponedeljek je bila postavljena diagnoza tumor na pljučih in v petek je zapustila moje naročje.
Tako zelo, zelo je prazno brez tebe, Hepko…
Barbara Šolc
facebook.com/moj.berni
