Smiljana Vaupot Nabergoj, dr. vet. med. iz Veterinarskega inženiringa Nabergoj, ki v rubriki “Vprašajte naše strokovnjake” na klubski spletni strani odgovarja na vprašanja naših članov in obiskovalcev, nam je v branje – predvsem pa v razmislek – poslala strnjen opis značilnih oz. dednih bolezni bernskega planšarskega psa.
Po njenih besedah bi se lastniki morda odločali drugače v primeru nakupa ali parjenja, če bi bili bolje obveščeni, na kaj morajo biti pozorni in k čemu je pasma nagnjena. Prav tako meni, da bi bilo ob vzrejnem pregledu pametno proučiti tudi anamnestične podatke lastnika psa in njegova opažanja, na podlagi tega pa bi vzrejna komisija odločila ali bo izdala vzrejno dovoljenje ali ne. Tudi splošen pregled pri veterinarju in osnovna krvna slika ne bi bila odveč. Za vse genetske bolezni, ki jih ima določena pasma, seveda ne obstajajo testi (za nekatere pač!), dejstvo pa je, da bi vsak vzreditelj moral potrkati na svojo vest in izločiti žival, ki je imela v svoji zgodovini določene zdravstvene težave ali pa so slednje imeli njihovi potomci.
Komolčna displazija
Pozoren lastnik lahko opazi šepanje že pri starosti 7 do 10 mesecev. Pes šepa vsak dan, najbolj očitno, ko po daljšem ležanju vstane ali ko začne hoditi oz. teči. Prognoza je odvisna od tega, koliko se je bolezen razvila pred začetkom zdravljenja. Boljše klinične rezultate (to pomeni, da pes ne bo trpel bolečin) dobimo seveda z zgodnjim zdravljenjem, še preden se razvijejo degenerativne spremembe v sklepih (osteoartritis). Če komolčne displazije ne zdravimo, bodo bolečine in šepanje čedalje hujši.
Prizadetih psov nikakor ne smemo pariti, to pa naj velja tudi za tiste plemenke in plemenjake, kjer se komolčna displazija pojavi pri njihovih potomcih.
Kolčna displazija
Tako kot komolčno tudi kolčno displazijo povzroča več različnih genov, tudi v tem primeru pa določeno vlogo pri poslabšanju stanja igrajo prekomerna teža, hitra rast in visokokalorična prehrana.
Čeprav se ena hujših oblik kolčne displazije pojavi že pri mladih psih (do enega leta), pa bolezenske znake v glavnem kažejo starejši psi. Pes čuti bolečine po daljšem gibanju, s težavo premaguje stopnice in morda celo stežka vstaja. To boste na začetku opazili občasno, sčasoma pa se bo stanje slabšalo. Zdravila ni, psu pa lahko pomagate zlasti z nadzorovanjem njegove teže, zmanjšanjem gibanja, protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili ali alternativnimi terapijami, npr. z akupunkturo. Pomaga tudi dodajanje glukozamina. V skrajnem primeru, ko je bolečina res huda in navedene terapije ne pomagajo, lahko veterinar predlaga zamenjavo kolka.
Stopnja displazije ni vedno premo sorazmerna z bolečino. Nekateri psi imajo po rtg izvidih zelo slabe kolke, pa jih boli precej manj kot nekatere druge, katerih rentgenske slike kažejo zgolj manjše spremembe.
Kolčna displazija se pogosto pojavlja pri starejših psih velikih pasem (npr. bernski planšar), ki so prekomerno hranjeni in so kot mladiči hitro pridobivali na teži. Če imate mladiča take pasme, lahko možnost razvoja bolezni v prihodnosti zmanjšate s premišljenim načinom hranjenja.
V našem nekdanjem klubu in sedaj v skupini Moj berni se obeh vrst displazije dobro zavedamo in že več let stremimo k premišljeni vzreji in vzrediteljem priporočamo, da iz vzreje izločijo vse pse, pri katerih se bolezen pokaže. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja je potrebno predložiti le izvide rtg slikanja kolkov. Kljub temu, da je vzrejni pravilnik za bernske planšarske pse zelo popustljiv do psov z displazijo, vzreditelje, predvsem pa bodoče lastnike mladičev seznanjamo s slabim stanjem kolkov in komolcev pri naših psih. Le tako lahko zagotovimo bolj zdravo bernsko populacijo in bolj srečne pse.
Aseptični meningitis
Gre za vnetje membranskih ovojnic, ki prekrivajo in ščitijo zunanjost možganov in hrbtenjače. Vzrok za aseptični meningitis je ne-bakterijska bolezen neznanega vzroka. Prizadene večinoma mlade pse velikih pasem v starosti od 3 in 24 mesecev. Znaki bolezni so vročina, bolečine v vratu, otrdelost mišic in sklepov, nekoordinirani gibi, težave pri hoji. Znaki se lahko pojavljajo tudi samo občasno in nato spet izginejo. Zdravljenje je v večini primerov uspešno, vseeno pa velja poudariti, da je meningitis resna bolezen in se je ne sme jemati zlahka.
Prizadetih živali se smemo uporabljati za vzrejo. Čeprav o morebitni dednosti te bolezni ni veliko znanega, pa bi se morali izogibati tudi nadaljnjemu parjenju staršev prizadetega psa ter psov iz istega legla.
Histiocitoza
Bolezen je posledica povečanega števila histiocitov, t.j. celic, ki nastajajo v kostnem mozgu in krožijo po telesu kot del običajnega obrambnega sistema. Poznamo več vrst bolezni, povezanih s histiociti. Kožna histiocitoza je benigna oblika bolezni, pri kateri se na koži glave in vratu pojavljajo manjše lezije, ki občasno celo izginejo. Pogostejša je pri mladih psih. Pri sistemski histiocitozi so prav tako vidne spremembe na koži, obenem pa so prizadete tudi bezgavke. Najnevarnejša oblika bolezni, maligna histiocitoza, pa ne kaže zunanjih znakov, ampak prizadene notranje organe (vranico, jetra, pljuča, kostni mozeg) in je pogost vzrok smrti med bernskimi planšarskimi psi.
Znaki sistemske in maligne histiocitoze so podobni: izguba apetita in posledično teže, utrujenost, apatičnost, pri sistemski pa tudi spremembe na koži. Obe obliki se pojavita v odrasli dobi. Sistemska histiocitoza občasno miruje, a se nazadnje histiociti razširijo v druge organe, npr. pljuča, jetra, vranico, kostni mozeg in bezgavke. Maligna histiocitoza pa je hitro napredujoča bolezen, ki lahko ob postavitvi diagnoze že kaže metastaze v pljučih, zato kirurško zdravljenje ni učinkovito, prav tako je v glavnem neuspešna tudi kemoterapija.
Zaradi poznega pojava bolezni je težko prepoznati starše, ki bi bili lahko nosilci z boleznijo povezanega gena. Lastnik psa z diagnosticirano histiocitozo bi moral takoj obvestiti vzreditelja, da lahko ta ustrezno spremeni svoj vzrejni program in karseda omeji širjenje bolezni med bernsko populacijo.
Druge bolezni, ki prav tako prizadenejo bernske planšarske pse, čeprav manj pogosto in z manj hudimi posledicami, so ataksija, alopecija, bolezni ledvic, hipo- in dismielinizacija, epilepsija in progresivna atrofija mrežnice.
Ataksija
Gre za moteno usklajenost mišičnih gibov. Znaki bolezni so slabo ravnotežje, izredno široka stoja, okorelost, nezavedanje položaja nog ter tresenje glave ali telesa. Znaki se pri nekaterih pasmah pokažejo takoj ob rojstvu, pri bernskih planšarjih pa se pojavljajo nekje med 6. tednom in 6. mesecem starosti. Bolezen lahko napreduje hitro ali počasi. Prizadeti psi ne morejo hoditi po stopnicah ali stati brez opore. Če so prizadeti tudi drugi deli možganov, se lahko pokažejo vedenjske spremembe (izguba sobne čistoče, napadalnost), zmedenost, slepota in napadi.
Alopecija
Alopecija pomeni izpadanje dlake. Prizadeti psi imajo redkejšo dlako z golimi predeli, ki napredujejo v razširjeno in stalno izgubo dlake. Oboleli psi se rodijo normalno odlakani. Pri svetlejših psih se spremembe pojavijo nekje do 6. meseca, pri temnejših pa komaj pri dveh oz. treh letih. Pes izgublja dlako in ima suho kožo. Včasih je prvi znak ponavljajoča se bakterijska okužba dlačnih mešičkov (folikulitis), običajno na hrbtu, ki se začasno zaustavi z antibiotiki, vendar na prizadetem mestu dlaka raste počasi ali sploh ne zraste. Izpostavljena koža je luskava
in občutljiva na sonce in hud mraz. Pes lahko sicer živi povsem zdravo življenje, občasno pa bo morda potreboval vlažilno kremo ali antibiotike za morebitne bakterijske okužbe.
Bolezni ledvic
Številne bolezni ledvic, ki pestijo različne pasme psov, so dokazano ali domnevno dedne. V večini primerov so ledvice ob rojstvu navidez normalne, a že v prvem letu začnejo kazati znake bolezni. Ne glede na razlike med pasmami in posameznimi psi do odpovedi ledvic običajno pride pred 5. letom starosti.
Način prenosa med generacijami ni znan, zato v tem primeru ne govorimo o dedni, pač pa o družinski bolezni, saj se bolezen med sorodniki pojavlja pogosteje, kot bi lahko šteli za slučaj.
Znaki pešanja ledvic so pri mlajših in starejših psih enaki. Pes več pije in pogosteje odvaja vodo. Z napredovanjem bolezni se pojavi zmanjšan apetit, hujšanje, zaspanost, bruhanje in blede dlesni zaradi slabokrvnosti. Čeprav lahko bolezen z zdravili nekoliko zaustavimo, odpoved ledvic na koncu povzroči smrt. Da bi napredovanje bolezni vendarle nekoliko zavrli, psa hranimo s kakovostno nizko-proteinsko hrano, da še dodatno ne obremenjujemo ledvic, veterinar pa z zdravljenjem psu nudi podporo njihovemu delovanju ledvic. Pes naj ima ves čas na voljo svežo pitno vodo.
Prizadetih živali ne smemo uporabljati za vzrejo, prav tako ne njihovih staršev. Pri sorodnikih bolnega psa, ki jih nameravamo pariti, je dobro pregledati raven proteinov v urinu, ki bi lahko nakazoval na bolezen ledvic.
Hipo- in dismielinizacija
Mielin je maščobna snov, ki pokriva živčne celice. Deluje kot električni izolator in pospešuje prevajanje živčnih impulzov. Nastajanje mielina se začne že pred rojstvom. V primerih, ko je mielinizacija nezadostna ali nepravilna, zlasti v hrbtenjači in nekaterih delih možganov, se pojavi slabša koordinacija telesnih gibov, pomanjkanje ravnotežja, mišična atrofija. Bolezen je najbolj izrazita pri springer španjelih, pri drugih pasmah pa se stanje lahko postopoma izboljša.
Mladiči imajo težave z ravnotežjem, stojijo precej na široko in delujejo nerodni. Stresajo glavo in noge, kar je bolj opazno med gibanjem in igro in manj med spanjem in počitkom. Znaki se pokažejo že kmalu po rojstvu, pri večini pasem pa izzvenijo do 12. oz. 18. meseca starosti. Zdravila ni.
Vzrejno opozorilo velja zlasti za pasmo springer španjel, kjer obolevajo predvsem samci, nosilka pa je tudi vsaka mati obolelega psa, zato za nadaljnjo vzrejo ni primerna.
Progresivna atrofija mrežnice
Bolezen oči, ki sčasoma privede do slepote. Pojavi se lahko že pri šestih tednih kot nočna slepota, do starosti od enega do dveh let pa napreduje v popolno slepoto.
Znakov bolezni na samem očesu ne opazimo. Pes se preprosto težko znajde v prostoru, če so luči ugasnjene ali zunaj ponoči. Diagnozo postavi veterinar s podrobnim pregledom oči. Zdravila ni in prizadeti psi bodo na koncu večinoma oslepeli. Ker se lahko zanašajo na izjemen vonj in sluh, lastniki mogoče kar nekaj časa sploh ne bodo vedeli, da pes slabše vidi.
Oboleli psi in njihovi starši niso več primerni za vzrejo, pri psih iz istega legla pa je smiselno opraviti genetsko testiranje za morebitne prenašalce.
Vir: http://ic.upei.ca/cidd/breeds/overview
Prevod in priredba: Nina Barlič
Objavljeno v glasilu MOJ BERNI novembra 2015
facebook.com/moj.berni
