Poglejte tudi v poglavje o starostnih obdobjih mladička v leglu v zavihku VZREJA!

Vzgoja

Prvi tedni v novem domu so izredno pomembni: pred vami je testo, v katero se vtisnejo dobre in slabe izkušnje, ki se jih kužek ne bo nikdar več znebil. Nadaljuje se obdobje socializacije pa tudi habituacije. Naj bodo torej izkušnje le dobre. Mladička ne obremenjujte z radovednimi obiski znancev in sorodnikov, naj ne bo igrača za otroke. Pustite mu čas, da se navadi na novo okolico. S pretiranim vsiljevanjem nežnosti in odvečnimi napornimi obiski lahko povzročite zavrtost ali agresivnost, ki bo ostala za vedno. Tako kot dojenček tudi mladiček relativno veliko spi (od 12 do 16 ur), ko pa je buden, je zelo dejaven in mu je potrebno najti prijetne zaposlitve in vedno le prijazna srečanja z drugimi ljudmi ter živalmi. Ko se bo umaknil iz vaše družbe, naj bo to konec “akcije” do naslednjega budnega obdobja.

Prve tedne ga ne puščajte predolgo samega: od rojstva še ni bil sam ! – postavite se v njegovo kožo. Predvsem ponoči naj bo blizu vas, da ga boste lahko odnesli ven na potrebo. Čez dan naj bo v začetku v hiši, pustite mu prižgan radio, igračke in kakšno žvečilno paličico ali posušene svinjske uhlje, ko odidete od doma. Ne uporabljajte umetnih kosti iz kože, ki so lepljene s klejem – enako lepilo je v čevljih, ki se jih bo kuža naučil gristi zaradi enakega vonja. Žogice za tenis so prepovedane, ker je dokazano, da barva “požira” zobe! Prav tako ni primerna igrača iz penaste gume, še več, ta je lahko smrtno nevarna.

Navajanje na nove šume naj se prične takoj, vendar postopno. Vsak nenaden ropot, pok petarde, sesalec, preglasen radio lahko ostane v spominu kot znak za alarm in se ga bo zbal vsakič tudi kot odrasel kuža.

Navajanje na ovratnico in oprsnico naj bo prav tako postopno, večkrat dnevno po nekaj minut. Sprva se ju kužek otepa, zato ga zmotimo z drugimi prijetnimi stvarmi. Če mu boste namestili oprsnico tik pred odhodom od doma, jo bo povezal s prijetnim sprehodom in težav ne bo več.

Priporočamo tudi povodec “Flexi”, ki nikakor ni namenjen samo za “naročne” kužke: Vam in kužku bo omogočil večjo svobodo gibanja. Hoja na vrvici postane lahko opravilo, če imamo (vedno!) v levem žepu kak priboljšek. Kasneje pri vzgoji uporabljajte običajno ovratnico, ne na zateg!, ki jo doma odložite in povodec, ko gre kuža v šolo. Ovratnice na zateg so preteklost, žal pa jih v večini pasjih šol še vedno predpisujejo kot obvezni učni pripomoček.

Dokazano je, da zategovanje v vratnem delu povzroča poškodbe vratne hrbtenice, pogojuje vzmetenje ledvene hrbtenice in prezgodnje težave z okončinami (glej poglavje o oprsnici!), zato NAJ BO KUŽA NA SPREHODU PRIPET NA OPRSNICO.

Svetujemo uporabo humanih pripomočkov in prijazno, vendar dosledno vzgojo: če ne boste z besedo obvladali majhnega kužka, vam bo velik pes pošteno zrasel preko glave. Ne ustvarjajte nepotrebnih konfliktov. Fizičnega kaznovanja sodobna vzgoja ne pozna. Roka naj bo le za božanje!

Grizljanje rok je sicer prijetna razvada za mladička, ki lahko preraste v zelo neprijetno za lastnika – tako in podobno nezaželeno vedenje (trganje tepihov, grizenje copat, kopanje po vrtu, …) prekinemo z odločnim “NE” in ponudimo igračko, priboljšek, kost…, ko kužek z omenjenim delom preneha. Tudi vzpenjanje po ljudeh preprečujemo takoj v začetku na enak način. Psom je prirojena želja po čim bližjem stiku z obrazom: psi se nikdar ne vzpenjajo po ljudeh, če se jim ti sami približajo. In tačke ostanejo na tleh. Seveda so potem zelo pohvaljeni.

Vsako vedenje, ki ga ne dopuščate, kužku preprečite takoj in ne šele potem, “ko bo malo zrasel”.

Sobna čistoča

je velik problem tistih lastnikov, ki so kupili mladiča pri “sobnem” vzreditelju ali množičnem rejcu. Če je mladič prvič stopil na travo šele, ko ste ga odnesli iz domačega gnezda, ste si s tako izbiro vzreditelja naredili slabo uslugo. Iz izkušenj lahko trdimo, da pet tednov star mladič že ohranja svoje okolje čisto in hodi ven opravljat fiziološke potrebe. Strinjamo se z nasvetom, da je priporočljivo mladiča, še preden ga prinesete v stanovanje, pustiti na travnati površini pred vhodom, da se polula in ga nato pohvalite. Če bo najprej “osvojil” za lulanje prostor za foteljem, je prvi nesporazum že tu. Takoj zjutraj pred zajtrkom in po vsakem hranjenju gredo kužki ven, najzanesljivejši znak za potrebo je vohljanje po tleh in vrtenje v krogu. Kužka takrat čimhitreje, vendar mirno odnesemo ven – brez panike!, ko potrebo opravi, ga zelo pohvalimo. Nikdar ga ne kregamo, če potrebo opravi na neprimernem kraju. Nezaželeno vedenje je treba spregledati tudi v tem primeru. Pri navajanju na sobno čistočo običajno delamo napake: ena največjih je, da kužka takoj, ko je opravil potrebo zunaj, odpeljemo nazaj domov. Tako bo hitro povezal opravljanje potrebe z odhodom s sprehoda in vam zlepa ne bo naredil veselja, da bi se hitro polulal, ko se vam bo mudilo. Vedno si je treba v začetku vzeti dovolj časa in navajanje na opravljanje potrebe zunaj bo zelo enostavno.

Sprehod

Dolžina sprehoda pri mladičku:

1 teden starosti – 1 minuta sprehoda!

Pomembno poglavje vzgoje je srečevanje z drugimi psi. V leglu se mladički igrajo precej grobo in se učijo sporazumevanja. Če eden od mladičev prevlada, se mu drugi podredi: leže na hrbet in pokaže trebuh in vrat. Ta “predaja” nasprotnika ustavi in igre je konec. Ta vzorec obnašanja se pojavlja tudi pri odraslih psih, grobe igre mladiča z odraslim psom velike rasti pa odsvetujemo. Srečanja naj bodo vedno pod nadzorstvom obeh lastnikov, mladiča pa pri tem nikoli ne dvigajte v naročje.

POMEMBNO PRAVILO NA SPREHODU: dva psa, ki se ne poznata in sta na povodcu, naj se ne srečujeta neposredno niti ne ovohavata, ampak ohranite razdaljo med njima.

Vsi pravilno vzgojeni in dobro socializirani mladički radi prihajajo k ljudem, se jih ne bojijo in se ne bojijo rok. Ko želite, da kužek pride k vam, ga pokličite po imenu, zaploskajte, ga povabite in stecite stran od njega. Ko pride, ga obvezno vsakič nagradite s poslastico – bogato se vam bo obrestovalo.

Na sprehodih v gozdu izkoristite trenutek nepazljivosti in se mladičku skrijte. Ko opazite, da vas išče, ga pokličite in, ko vas najde, pohvalite in nagradite. Pri tej preprosti vaji utrjevanja navezanosti seveda pazite, da vas ne bo pričel panično iskati in se v obupu celo oddaljil od vas. Vedno ga je namreč potrebno imeti na očeh! Odpoklic (vaja “sem”) je včasih življensko pomemben, zato je prav, da mu namenite največ pozornosti.

Za lastnike brez znanja in izkušenj pa tudi vsem, ki so obiskovali kinološke tečaje pred več leti, svetujemo

izbiro dobre “male šole”.

Kako jo izbrati?

• Povprašajte znance in prijatelje, lastnike pasme psov, kot je vaša, kje so šolali svojega psa in kakšne izkušnje imajo. Prvi nasvet o šoli pa boste seveda dobili pri vzreditelju vašega mladička.
• Če vam inštruktor na prvi učni uri temeljito ne prisluhne, vas ne opazuje in ne izpraša o značaju vašega psa ter o težavah, ki jih doživljate vsak dan doma, vam svetujem, da tam šolanje opustite. Ne le vsaka pasma, vsak kuža je skupek sebi lastnih značilnosti, prirojenih in pridobljenih značajskih potez, poznavanje le-teh pa je za uspešno šolanje še kako pomembno.

• Vsako grobo ravnanje z vašim psom, ki ga zahteva od vas vaš inštruktor, ima lahko nepredvidljive posledice; najmanj – imeli boste velike težave z vajo “sem”, z odpoklicem torej, ki je črka A v abecedi pasje vzgoje. Ne spuščajte se na raven prepričevanja po metodah gostilniškega pretepa, ampak uporabite jezik “najpametnejšega psa”, svoj dar opazovanja, svojo glavo in predvsem srce. Kuža mora rad in z veseljem prihajati k vam.
• Če vas pes nikakor ne uboga, če se izkaže, da je neverjetno “zabit”, neposlušen in neuporaben za šolanje, si temeljito izprašajte vest: je moj pes zdrav, se dobro počuti, je morda pred poukom pojedel svoje celodnevni obrok in misli le še na dremanje v senci. In še najpomembnejše vprašanje: govoriva isti jezik? Velikokrat se namreč izkaže, da niti inštruktor niti lastnik psa ne obvladata psu razumljive komunikacije, zato v tujini vedno bolj uporabljajo vidne znake in opuščajo govorne.
• Vsako vajo, ko jo izvede vaš motivirani kuža z veseljem do dela boste uspešneje utrjevali in znanje uporabljali v vsakdanjem življenju v primerjavi s tisto, ki jo naredi iz strahu pred neprijetnimi posledicami. Če vam inštruktor svetuje, da psa vlečete za seboj s povodcem namesto, da ga povabite in dvignete njegovo razpoloženje, je nekaj hudo narobe.
• Pred vpisom povprašajte “diplomante” vaše izbrane šole po njihovih izkušnjah.
• V kolikor svojemu inštruktorju ne zaupate popolnoma, zamenjajte inštruktorja ali šolo. V času šolanja (pa tudi po zaključku, če je inštruktor res pravi) se morate spojiti v dobro uigran team, predvsem pa sproti urejati morebitna nesoglasja in odgovore na vaša vprašanja.

• Neobhodno potrebna oprema za šolanje prav gotovo ni več ovratnica na zateg, še več, nekateri strokovnjaki jo celo odsvetujejo potem, ko so bile narejene raziskave o mikropoškodbah hrbtenice, predvsem ledvene, kot posledica sunkovitih potegov s povodcem. Vztrajajte pri uporabi sodobnih in psom prijaznih pripomočkov, t.j. kakovostne oprsnice.
• Eden boljših učiteljev je narava. Vstopite, opazujte in se učite! Ste že videli kdaj pasjo mamo, da bi za uveljavitev svoje volje uporabila bodečo ovratnico ali celo električni sunek?
• Mnogi lastniki psov so sprva razočarani nad poukom v “mali šoli”, kjer inštruktor večji del ure predava lastnikom, kužki pa se dolgočasijo na povodcu ali radovedno ovohavajo sošolce. Zavedati se je treba, da je prvi pouk namenjen prav lastnikom in družinskim članom, ki naj napotke nato koristno uporabljajo tudi doma, ne le na vežbališču. Izkušnje kažejo, da je uspeh vzgoje izreden, če se “male šole” udeležijo vsi družinski člani.
• In nenazadnje: nikjer in nikdar ne prepustite svojega psa tujim rokam, ki bi mu – celo v vaši prisotnosti – prizadejale bolečino in strah. Vi ste pasji vodja krdela, od vas pričakuje varnost in zaščito. Če mu je v kritičnem trenutku ne nudite, izgubljata oba: vaš kuža notranjo trdnost s slabimi izkušnjami, vi pa svoj ugled najvišjega na lestvici.

Vsak lastnik mladega kužka si želi lepo vzgojenega in prijaznega psa. Zavedati se je treba, da je za dosego tega cilja potrebno veliko potrpežljivega trdega dela, ki pa se brez dvoma obrestuje. Vse, kar leto in pol vlagamo v našega doraščajočega bernija (ki dozori zelo pozno, približno pri dveh letih!), bomo želi v naslednjih desetih letih mirnega sožitja. Če kuža preživi večino časa v pesjaku, od njega pač ne morete pričakovati niti zahtevati, da se bo znal obnašati v stanovanju, v družbi otrok in odraslih, da bo poznal skrivnosti sporazumevanja z ljudmi in drugimi živalmi. Čim več časa bo kuža v družbi ljudi, tem hitreje se bo naučil sporazumevanja z vami in vi z njim. Leto dni star kuža je takorekoč še prvošolec, zato ne zahtevajte od njega diplome “pasje univerze”, pač pa se naučite z njim komunicirati v njemu razumljivem jeziku, uporabljajte vedno enake izraze in povelja. Mladič zna ležati in sedeti takorekoč od rojstva, zato vam ga tega ni potrebno učiti; (ob pogledu na lastnike, ki obupano tiščijo pasje zadke ob tla, me zaboli srce!) sami se morate naučiti primernega načina, kako mu brez prisile dopovedati, kdaj naj sede oziroma leže!

Mojca Sajovic

Šest pravil za pravilno vzgojo mladega psa

1. Brez prisile
Čustveno in psihološko so mladiči zelo občutljivi. Hitro se učijo, prav tako pa se tudi hitro prestrašijo, kar zavira učenje. Mladiči ne prenesejo psihičnega pritiska, še posebno pa ne fizičnega. Motivacija, potrjevanje pravilnega vedenja in nagrada vodijo v uspeh.

2. Preprosto
Mladiči se učijo postopno. Če jih prisilimo v nekaj, česar jih še nismo pravilno naučili, bodo izgubili zaupanje in se uprli. Kadar posamezne vaje ali veščine razdelimo v več segmentov in jih povežemo šele takrat, ko bo pes vsak del resnično osvojil, bo pokazal večje zanimanje in željo po učenju, tako bomo lahko hitro začeli z zahtevnejšimi vajami.

3. Kratko
Mladiči niso sposobni dolgotrajne pozornosti. Ker pa učenje napreduje samo takrat, ko pozornost posvečajo vodniku, morajo biti vaje kratke. Mladičev ne smemo psihično utruditi z dolgmi vajami, pa čeprav so fizično še zelo aktivni.

4. Gradite zaupanje
Kadar ste z mladiči, bodite sproščeni, nasmejani, ton glasu naj bo prijeten, pomirjajoč, veliko se igrajte z njimi in jih hvalite. Mladiči morajo začutiti, da so koristni individuumi v krdelu. V družbi z vami naj ne doživijo slabih izkušenj.

5. Gibi in besede
Ne pričakujte, da vam bodo mladiči brali misli in izpolnjevali vaše tihe želje. Najhitrejši način za učenje ukazov je povezava besede z ustreznim, stalno enakim gibom telesa.

6. Hitite počasi
Rezultatov ne bo preko noči. Mladiči se sicer hito učijo, kar marsikoga zavede, vendar osvajanje vaj lahko grafično prikažemo z dvigajočo in spuščajočo se krivuljo. Prvi dan bo mladič takoj ponovil vse, kar smo ga učili prejšnji dan in prepričani bomo, da smo ga že vsega naučili. Čez dva dni pa bomo razočarani, saj se na naše besede sploh ne bo odzval. Zaradi tega ne prehitevajte z vajami in počakajte tako dolgo, da bo vsak del vaje resnično utrjen. To pa lahko traja več tednov.

Martin Simončič

Vzgoja brez grobosti

Pri vzgoji in šolanju psov predstavlja Pavlov pogojni refleks ključ do uspeha. Njegovo pravilo deluje pri pozitivnih (mehkih) metodah učenja. Memoriranje in spominski priklic prijetnih izkušenj zvišujeta željo po sodelovanju, vplivata na hitrost učenja in dolgotrajen učinek naučenega. Klasične ali tradicionalne metode šolanja vključujejo strah, kazen in bolečino; spominski priklic negativnih izkušenj lahko naredi psa še bolj prestrašenega in/ali še bolj agresivnega, odvisno od nivoja želje po prevladi in nagona preživetja. Na žalost klasične oziroma prisilne metode v Sloveniji še vedno dominirajo in jih nekateri inštruktorji psičarjem vsiljujejo kljub množici novih, pozitivnih in humanih metod. Z vsiljevanjem in napačno razlago psihologije šolanja zavajajo množice laičnih psičarjev in s tem prisilno privzgajajo grobost tudi ljudem, ki brez obiskovanja takih tečajev psu nikoli ne bi prizadeli bolečine. Vsaka vzgoja in šolanje s fizično prisilo temelji na strahu in zlomu svobodne volje. Z direktnim napadom na nagon preživetja fizične metode dajejo hitre rezultate, ki pa so pri posameznem psu odvisni od samozavesti, želje po prevladi, nivoja nagona preživetja in tolerance bolečine. Zaradi tega je treba kvaliteto in kvantiteto bolečine prilagajati posameznemu psu. Ker pri takem načinu utrjujemo občutek za bolečino in zvišujemo prag odziva, moramo jakost bolečine stopnjevati, če želimo ohranjati pravilno vedenje. Če negativne motivacije ni, pes opusti z naše strani želeno vedenje. Zaradi tega je pri tako šolanem psu vedno potrebno ohranjati določen nivo bolečinske prisile. Šibka oblika fizične prisile ima le začasen učinek. Močnejši pes v dobri fizični kondiciji potrebuje v daljšem času veliko bolečih stimulacij, pri mehkejših značajih pa bo tudi šibkejša fizična prisila dala želene rezultate. Zelo redke so izjeme, pri katerih negativne motivacije ni potrebno večkrat ponoviti. Mnogi psi niso fizično tako močni, da bi prenesli ponavljajoče se kazni in bolečino. Na določeni točki dosežemo psihičen in fizičen limit in pes se zlomi. Povod za psihični zlom so lahko različne okoliščine, ki niti niso povezane s šolanjem. Takega psa takoj označijo za trmastega ali celo neumnega. Edini primeren izraz pa bi bil nedolžna žrtev nehumanih in nevarnih metod šolanja, ki jih vsiljujejo ljudje s sicer dolgoletnim stažem, vendar z zelo pomanjkljivim in zastarelim znanjem.

Negativne motivacije obremenijo psa z negativnim stresom. Vpitje, kričanje, groba fizična prisila pri psu takoj sprožijo negativni psihični učinek. Strokovnjaki so to že dokazali s številnimi poligrafskimi testi.

Ne razumem, zakaj v mnogih kinoloških sredinah še vedno priporočajo in izvajajo zastarele metode z negativno motivacijo. Sklepam lahko, da zato, ker jih je pred leti nekdo tako naučil, svojega znanja pa nočejo ali ga niso sposobni nadgraditi. Poleg tega stare metode prinašajo hitre rezultate in ne zahtevajo velikega znanja pasje psihologije.

Z osveščanjem psičarjev si bom prizadeval, da bodo take škodljive metode izginile s slovenskih pasjih vadbišč. Kako pa psičar spozna, kje jih kljub obljubam o humanih metodah še uporabljajo? Oglejte si tečaje šolanja psov, in če opazite naslednje strvari, je bolje, da psa vzgajate in šolate sami doma. Naredili boste manj škode. Pokazatelji zastarelih metod so:

• kovinske ovratnice na zateg
• načrtno izvedeni potegi s povodcem
• vpitje na pse
• fizično prisiljevanje v določen položaj
• »navijanje« ušes ali repa
• klofute in brce
• dviganje prednjega dela psa z zategnjeno ovratnico ali obešanje
• »zabijanje« psa v tla
• in še mnogo podobnih “cvetk”.

Za zagovor mehkih modernih metod vzgoje in šolanja imam še veliko argumentov. Upam, da se boste slovenski psičarji, ki kot laiki pridete na tečaj šolanja psov, uprli zastarelim načinom učenja in od vodje tečaja zahtevali učenje brez grobosti. To je Vaša pravica, predvsem pa pravica vaših psov.

Pravilno šolanje je ključ do dobrega sožitja

(povzeto po predavanju mag. Matode Mikuž, september 2010)

Uvodoma naj poudarim, da je veščino sporazumevanja s psom potrebno obvladati za vsakdanjo rabo, ne le za pouk v pasji šoli. Res pa je, da večina kakovostnih pasjih šol nameni odnosu človek – pes kar precej pozornosti že na začetku, ko psička vpišemo v malo šolo. V teoretičnem delu nam bo inštruktor povedal nekaj temeljnih značilnosti pasjega razmišljanja in s tem bistveno olajšal potek šolanja. Tokrat je uvodno predavanje pripadlo mag. Metodi Mikuž, odlični predavateljici, dolgoletni inštruktorici in priznani strokovnjakinji za vedenje družnih psov.

Mag. Mikuževa pravi, da je poznavanje odnosa med človekom in psom pomembno za lastnike psov, torej za tiste, ki so za psa odgovorni, pa tudi za vse ljubitelje psov.

Zelo pomembno je, da lastnik ve, kaj ima na drugi strani povodca. Gre za drugo živalsko vrsto, ki se zelo socialno vede. Najnovejše ugotovitve kažejo, da so predniki psa volkovi iz Kitajske, ki izvirajo južno od reke Jangce, in ki so jih udomačili pred 16.300 leti. Gre za en sam geografski vir, ki je pokazal zelo veliko število udomačenih živali. Te so se začele spreminjati v drugo živalsko vrsto. Razlog za udomačitev je bila predvsem potreba ljudi po hrani. Udomačitev psa sovpada z začetkom kulture riža, kar pomeni, da so se takratni prebivalci začeli bolj stalno naseljevati. Do razvoja volka v psa je prišlo razmeroma pozno. Razlika med obema je morfološka, pri psu gre za povsem drugo živalsko vrsto, za katero je značilna izolacija, udomačitev… Genomska sekvenca med volkom in psom je približno enaka tisti med šimpanzom in človekom.

Psi se socialno vedejo, drugače pa vonjajo, slišijo in vidijo kot ljudje. Že Darwin je trdil, da s selekcijo človek prevzema etično odgovornost za psa. Temu je človekova bližina življenjska niša, saj nikjer ne uspeva tako dobro kot v človeški družbi. Vloga človeka kot skrbnika je za psa zelo važna, hkrati pa je psu zelo naporno igrati vlogo domačega ljubljenčka. Svet namreč postaja vedno bolj zapleten, pes pa ostaja pes, poudarja mag. Mikuževa. Psi zaznajo najmanjše spremembe v drži, vedenju in odzivanju človeka, ki si jih vedno ne znajo razložiti. Prav zato je šolanje v različnih življenjskih okoljih in situacijah zelo pomembno.

Dober vzreditelj je prvi pogoj za zdravega psa, s tem pa mislimo na telesno in duševno zdravje. Obdobje pri vzreditelju, tako pred kot po rojstvu mladička, je namreč najvažnejše v življenju in pomembno zaznamuje psa. Stresni hormoni preko krvnega obtoka psice matere prodrejo v krvni obtok mladička še pred rojstvom in zato je zelo pomembno tudi, kako vzreditelj skrbi za psico mater. Božanje in pestovanje še nerojenih mladičkov v materinem trebuhu zato ni nikakršno pretiravanje, ampak znanstveno dokazana potreba. Masiranje mladička, njegovih dlesni, šapic in nežno obračanje na hrbet za nekaj trenutkov med 3. in 21. dnem življenja pomagajo, da je mladiček manj občutljiv na stresne dogodke, hitreje se prilagaja novi družini in nepoznanemu okolju. To so izsledki raziskave, ki je bila komaj dobro končana in prinaša lastnikom psov veliko novih spoznanj.

Psa moramo socializirati, t.j. pripraviti na življenje v človekovi družbi. Po skotitvi se začnejo v pasjih možganih razraščati nevronske povezave in mladič intenzivno vpija informacije iz okolja. To obdobje zaznamuje psa za celo življenje. Pri 4. mesecu starosti so pasji možgani veliki kot možgani odraslega psa, telesna in socialna zrelost pa se pri starosti seveda bistveno razlikujeta.

Vzreditelj je ključna oseba, ki mora poznati odgovore na vprašanja novih lastnikov. Natančno mora poznati pasmo, ki jo vzreja, preveriti pa mora tudi novega lastnika, če je izbrana pasma v skladu z življenjskim slogom nove družine. Odlika in obveznost vzreditelja je tudi, da mladičku priloži »navodila za uporabo«, t.j. pisno informacijo o vsem, kar mora novi lastnik vedeti. Poleg dogajanja v materinem trebuhu na zdravje mladička odločilno vplivajo tudi lastnosti staršev, vzgoja in nega v občutljivih obdobjih ter igra. Ta je za mladičev razvoj zelo pomembna, mora pa biti vodena in lastnik mora poznati njene faze ter namen.

Posledica učenja je sprememba v vedenju psa, kar s šolanjem pravzaprav želimo doseči. Sprememba pa potrebuje svoj čas, saj gre znanstveno gledano za proces, ki se dogaja na fiziološki ravni v možganih.

Brez motivacije ni učenja, poudarja mag. Mikuževa. Pes ima za določeno vedenje prirojeno motivacijo glede na pasmo ali pasemsko skupino, kar je osnova za učenje. Vendar po koncu šolanja pes vedenja ne bo izvajal, če ne bo zanj motiviran. Učenje poteka v štirih stopnjah: pridobivanje, izurjenost, posploševanje in ohranitev znanja; vse štiri faze so pomembne za uspeh.

Nazadnje je poudarila predavateljica še pomembnost izbora dobre šole. Samozvanim inštruktorjem, ki nimajo nikakršnega dokazila o usposobljenosti (licence) se je treba na daleč izogniti, saj lahko psu, njegovemu lastniku in predvsem odnosu med njima bolj škodijo kot koristijo. Znak za alarm je pasja šola, kjer ne znajo strokovno utemeljiti svojih postopkov in metod, ki jih uporabljajo pri šolanju. Današnja kinologija ponuja lastnikom psov pester izbor dejavnosti, kjer vsak za svojega štirinožca najde tako, ki je psu prijazna in v kateri bosta uživala oba.

Mojca Sajovic

Nagoni psa

Šolanje psov lahko poteka na različne, psu in vodniku bolj ali manj naravne in privlačne načine.

Ameriška zakonca Wendy in Jack Volhart sta izkušena kinologa in avtorja več knjig s področja šolanja in vedenja psov, ki že 25 let vodita svoj center za šolanje psov in vzgojo inštruktorjev šolanja. Svojo filozofijo uspešnega šolanja psov, ki jo kot izvrstna tekmovalca tudi sama dokazujeta v praksi, opirata pretežno na nagone psa, natančneje, na izbiro tistega nagona, ki je pri šolanju določene vaje najnaravnejši in zato obrodi najhitrejše in najzaneslivejše rezultate. Njun način šolanja, ki ima tudi izven ZDA precej pristašev, tako poteka tudi skozi “preklapljanje” med posameznimi nagoni.

Pred začetkom šolanja je potrebno natančno ugotoviti osebnostne značilnosti vsakega psa. V pričujočem povzetku članka Wendy Volhard so predstavljena izhodišča, ki jih pri tem upoštevata.

Osebnost psa

Za lažje razumevanje smo nagonsko vedenje psov poenostavljeno razdelili v tri skupine:

• plenski nagon,
• krdelni nagon,
• obrambni nagon.

Ti nagoni, ki jih lahko koristno uporabimo, ko psa učimo novega vedenja, odražajo instinktivno vedenje, ki ga je pes podedoval od svojih prednikov.

Vsak pes je posameznik, ki se rodi s specifičnim naborom podedovanih, genetsko vnaprej določenih vedenj. Osebnost in temperament psa in njegove sposobnosti opravljanja različnih nalog so odvisne od intenzivnosti in medsebojne usklajenosti teh vedenj, pa tudi od tega, katere sestavne dele posameznih nagonov nosi pes v sebi in v kolikšni meri. Zmes vsega tega vpliva na način, kako pes zaznava svet okoli sebe.

Trije najpomembnejši nagoni

V nagon plena sodijo tista podedovana vedenja, ki so povezana z lovom, z ubijanjem plena in s hranjenjem.

Plenski nagon sproži gibanje, zvok in vonj. Oblike vedenja, ki jih lahko povežemo s plenskim nagonom so:

• opazovanje in poslušanje,
• vohanje in sledenje,
• zalezovanje in pregon,
• napad na plen,
• lajež z visokim glasom,
• skakanje navzgor in vlečenje navzdol,
• stresanje,
• trganje in razkosavanje,
• ugriz in ubijanje,
• prenašanje v gobcu,
• uživanje hrane,
• kopanje in zakopavanje.

Nekatere od omenjenih načinov vedenja lahko opazujemo, ko pes preganja mačko in, denimo, z visokim glasom razburjeno laja, ko se ta zateče na drevo. Mnogi psi tudi stresajo in trgajo mehke igrače ali pa zakopavajo pasje piškote v kavč.

Krdelni nagon sestavljajo tiste oblike vedenja, ki jih povezujemo z reprodukcijo in z bivanjem v skupini ali v krdelu. Psi so družabne živali, ki so se razvile iz volka. Če hočejo loviti plen večji od sebe, morajo volkovi živeti in loviti v krdelih. Red v krdelu zagotavlja socialna hierarhija, ki jo oblikujejo stroga pravila vedenja. Zato je zmožnost biti del skupine in se ji znati prilagajati zelo pomembna in se pri psu izraža v pripravljenosti, da sodeluje z vodnikom. Položaj psa v socialni hierarhiji spodbuja krdelni nagon. Vedenja, ki jih lahko umestimo v krdelni nagon, so naslednja:

• telesni stiki z ljudmi in/ali drugimi psi,
• igra z ljudmi in/ali drugimi psi,
• vedenje, povezano s socialno interakcijo z drugimi psi, denimo razumevanje telesne govorice,
• reproduktivno vedenje kot na primer lizanje, naskako-vanje, lizanje uhljev in vse ostale kretnje dvorjenja,
• sposobnost razmnoževati se in biti dober roditelj.

Pes, pri katerem najdemo veliko teh načinov vedenja, je vodniku neprestano za petami in je najsrečnejši v njegovi družbi. Rad se crklja, se pusti negovati in rad dela z vodnikom. Tak pes je lahko zelo nesrečen, kadar je dlje časa sam, kar lahko povzroči tudi tesnobo zaradi gospodarjeve odsotnosti.

Obrambni nagon je nagon, ki mu botrujeta skrb za preživetje in samoohranitev. Obrambni nagon tvorita tako borbeno vedenje kot vedenje izogibanja — bežanje. Obrambni nagon je zelo kompleksen nagon, saj lahko isti dražljaj sproži v psu agresivno vedenje (borbo) ali pa — zlasti pri mladih psih — izogibanje (beg).

Bojevitost se razvije dokončno šele, ko je pes star približno dve leti ali tudi več, čeprav nagnjenje k takšemu vedenju opazimo že prej. Z bojevitostjo povezujemo:

• naježeno dlako po vratu od ramen navzgor,
• samozavestno, napeto stojo in strmenje v drugega psa,
• vztrajanje na mestu ali približevanje neznanim predmetom,
• čuvanje hrane, igrač ali teritorija pred ljudmi ali drugimi psi,
• pes se nerad pusti božati in negovati,
• ležanje pred vrati, omarami s hrano ali hladilnikom;pes se od tam noče umakniti ,
• renčanje na ljudi ali pse,
• polaganje glave (oz. tace) na ramena drugega psa,
• grizenje ljudi ali drugih psov.
  Izogibanje (beg) kaže na to, da pes ni gotov sam vase. Na vedenje izogibanja kažejo naslednji znaki:
• dlaka, nasršena po vsej dolžini hrbta in ne le po vratu,
• skrivanje ali beg pred novo situacijo,
• zavračanje dotikov tujih ljudi,
• splošno pomanjkanje samozavesti,
• uriniranje med pozdravljanjem z lastnikom ali tujcem,
• telo nizko pri tleh kadar ga pozdravljajo ljudje ali drugi psi.

Odrevenelost — pes se ne premakne niti naprej niti nazaj — pojasnjujemo kot zadrževano izogibanje.

Ko vemo, v kolikšni meri so našteti nagoni prisotni v psu, lahko ustrezno prilagodimo in načrtujemo potek učenja novega vedenja (šolanja), prav tako pa ga tudi lažje odvadimo neprimernega vedenja.

Pes je v krdelnem nagonu, kadar vodnika pozorno opazuje ali ga mirno spremlja na vrvici, pa tudi ko uživa v vodnikovem prijaznem ogovarjanju, božanju, in negi. Pes, ki ovohava naokrog, ali pa zavzeto opazuje dogajanje blizu in daleč okoli sebe, preganja divjad ali voha po sledi, je v plenskem razpoloženju.

Krdelni nagon

Če želimo, da bo pes delal za vodnika, torej tisto, kar od njega želi vodnik, mora biti v krdelnem razpoloženju. Zlasti to velja za vaje kot so hoja poleg na popuščeni vrvici ali prosto ob vodniku, odpoklic, sedi, prostor, sedi/prostor z odmikom, ali odlaganje. Marsikateri pse bi verjetno namesto tega raje preganjal mačke, sledil divjad, prinašal palico ali žogico, vohal po travi ali kopal mišje luknje. Vselej, ko počne kaj takega, je pes v plenskem (lovskem) nagonu, ki je pogosto vzrok vseh težav, ki jih pes povzroči. Psi, ki imajo nizek plenski nagon in močan krdelni nagon skorajda ne potrebujejo šolanja, saj ne preganjajo kolesarjev, otrok, tekačev, mačk ali drugih živali, se ne potepajo, ne kradejo hrane, ne žvečijo stvari in ne vlečejo na vrvici.

Pes torej dela z vodnikom (za vodnika), kadar je v krdelnem nagonu. Spet moramo opozoriti na to, kako je tudi tu pomembna vodnikova vloga vodje krdela, saj je krdelni nagon lahko psa lahko usmerjen tudi v druge pse.

Psa moramo zato vselej, kadar želimo, da bi se lepo vedel, iz plenskega »preklopiti« v krdelni nagon. Krdelni nagon pri psu in pozornost v vodnika krepijo pogosti stiki, igra in delo s psom, aktivirajo pa ga vodnikovi dotiki (trepljanje po glavi, dotik stranske tipalne dlake), pohvala in besede spodbude, nasmeh, nega, igra in šolanje (vodnikova drža mora biti pokončna), pa tudi pričakovanje nagrade – plena (torej nagrade v obliki plenskega razpoloženja).

Še koristneje pa je, da psa naučimo, naj se na v krdelni nagon preklopi, ko izrečemo dogovorjeno napoved (npr. »Pazi!«).

Plenski nagon

V psu lahko vodnik izzove plenski nagon na več načinov: s pomočjo gibanja (kretenj in signalov z roko), tako, da ga nagovori z visokim glasom, da mu pokaže privlačen predmet (palico, žogico ali hrana), tako, da lovi psa ali pusti, da ga lovi pes, pa tudi tako, da ob prihodu psa nagne telo nazaj.

V plensko razpoloženje lahko psa, ki ve, kaj je mačka in jih celo preganja, zelo hitro »vklopimo« tudi z besedico (napovedjo lova) »Mačka!«.

V osnovnem šolanju krepimo plenski nagon psa predvsem s plenskimi igrami v pripravah na šolanje obrambe in s samim obrambnim delom.

Obrambni nagon

(borbenost ali reakcija bega) se vzbudi v psu, kadar se vodnik skloni čezenj (od strani ali od spredaj), ob korekciji z vrvico (pri mladih psih, pa tudi sicer se temu raje izogibamo, če le ni potrebno,) ali ob ostrem tonu vodnikovega glasu. Pri učenju osnovnih šolskih vaj takorekoč ni nobene potrebe, da bi v psu kdaj priklicali obrambni nagon, prav pa je, da vemo, kako močan je, saj se mu vselej le ne moremo izogniti .

Včasih psa ne moremo drugače »preklopiti« iz plenskega v krdelni nagon, kot da nanj vplivamo močneje in s tem izzovemo obrambni nagon (denimo, psa z visoko obrambno bojevitostjo spravi energičen poteg z vrvico v obrambni nagon). Zato mora takemu ukrepu takoj slediti prijeten dotik ali pohvala, ki psa preklopi v krdelni nagon.

V psu, pri katerem je obrambna bojevitost slabo izražena, izzove obrambni nagon ponavadi že nekoliko nekoliko ostrejši vodnikov glas (opomin ali prepoved), včasih pa tudi le, da se vodnik nagne čezenj. Nasmeh, pohvala ali spet zravnano vodnikovo telo takoj zatem pri psu izzovejo krdelno razpoloženje in usmerijo njegovo pozornost v vodnika.

Kadar je pes v obrambnem nagonu, je učenje onemogočeno ali vsaj ovirano. Obrambni nagon psa izrabljamo v šolanju psov predvsem pri šolanju obrambe.

Priredila Karmen Zahariaš