Redkokateri skrbnik kužka se lahko pohvali, da je tekom življenja svojega prijatelja obiskoval veterinarja le zaradi rednih cepljenj in preventivnih pregledov. Zakaj ne bi našim kosmatincem pomagali na naraven, njim in okolju prijazen način? Najsi bo to kot podpora imunskemu sistemu (skupaj s kvalitetno prehrano), kot premagovanje psihičnih težav, podpora klasičnemu zdravljenju ali pa kot samostojno reševanje zdravstvenih težav.
Na izbiro je kar nekaj alternativnih metod, izbira je seveda odvisna od namena, ki ga želimo doseči. Kot že rečeno, so te metode kužkom precej bolj prijazne (seveda tudi nam), velikokrat pa z njimi lahko pomagamo tudi pri težavah, ki jih veterinarji ne morejo odpraviti oz. se z njimi ne ukvarjajo, predvsem pa so tudi prijazne do okolja. Nobeno od zdravil, ki se uporabljajo v alternativni medicini, ni tretirano kot nevaren odpadek in ga ni treba vračati v lekarno, da ne bi zašel v podtalnico …
Vsem naravnim pristopom je skupno to, da človeka ali žival gledajo kot celoto, simptomi so samo odraz nekega notranjega neravnovesja oz. zunanji pokazatelj, da v telesu nekaj ni v redu. Zato se tudi ne osredotočajo izključno na zdravljenje simptomov, pač pa na zdravljenje celotnega telesa. Posledica tega je, da ‘ubijemo več muh na en mah’.
Če vzamemo na primer vneta ušesa, s katerimi se je verjetno srečal že praktično vsak: res je, uho se lahko prehladi – kuža plava, škropi vodo naokoli, temperature niso ravno poletne, vmes še zapiha burja. Takrat lahko rečemo, da je vneto uho res samo vneto uho. In se je zgodilo enkrat, mogoče čez leta še drugič. Drugače pa je pri kroničnih vnetjih ušesa – takrat nam telo želi povedati, da nekaj ni v redu ‘v notranjosti’ in je samo izrazilo simptom skozi uho, ker je v tem trenutku to pač njegova najbolj občutljiva točka (lahko se pokaže tudi kot vnetje oči, kožne spremembe, hot spoti …). Če bomo v takem primeru samo zatirali simptome (npr. z antibiotiki) in ne zdravili osnovne težave, zaradi katere do kroničnih vnetij prihaja, potem bomo bolezen potisnili samo globje, kar v končni fazi lahko privede do najrazličnejših resnejših težav, celo raka.
Cilj naravnega zdravljenja je, ne glede na izbrani način, pomagati telesu, da bo z lastnim odzivom premagal bolezen.
Močnejši kot je imunski sistem, lažja naloga bo pred nami. Prav zato je izredno pomembna vsakodnevna prehrana. S pravo, ‘živo’ hrano pasjemu telesu najbolje pomagamo k močnemu imunskemu sistemu. Upam, da je med nami vedno manj zagovornikov briketov, na voljo je že precej bolj zdravih alternativ, zato mislim, da izgovorov, da so briketi najbolj enostavni, ni več… Sicer pa – tudi za nas je najbolj enostavno kupiti v supermarketu predpripravljeno hrano in jo vreči v mikrovalovno pečico. Pa najbrž tega zase ne delate, pa tudi vaš zdravnik vas ne prepričuje, da je to za vas najbolj zdravo in da je najboljše, če hrane ne menjate, ampak kupujete hrano vedno istega proizvajalca, pa še vedno enak okus … No, tukaj so zdravniki korak pred veterinarji …
SI, KAR JEŠ!
Ko smo s hrano kužku vzpostavili primeren imunski sistem, je sicer verjetnost za zdravstvene težave manjša, nikakor pa to ni zagotovilo, da do njih ne bo prišlo. Tukaj pa nam na pomoč priskočijo fitoterapija, homeopatija, Bachove esence, bioresonanca, akupunktura, osteopatija …
Vsem je skupen celosten pogled na živo bitje in iskanje / odpravljanje vzrokov bolezni – ko bo odpravljen vzrok, bodo izginili tudi simptomi. Pri naštetih pristopih velja nekakšno pravilo – dlje, kot je težava trajala, več časa bo potrebnega za ozdravitev (približno za 1 leto trajanja, 1 mesec zdravljenja oz. 1 mesec trajanja, 1 teden zdravljenja). Pri kroničnih težavah bomo morali vztrajati kar nekaj časa, da bomo dosegli cilj = ozdravitev, ki pa bo pri pravilnem zdravljenju skoraj zagotovo trajna.
OSTEOPATIJA
je ”celostna terapevtska metoda, ki temelji na odpravljanju vzrokov in uravnavanju harmonije telesa. V praksi to pomeni, da se vzrok neke težave lahko nahaja na popolnoma drugem mestu, kot se kaže simptom. Načelo osteopatije je: Vse se giblje in vse se mora gibati. Gibanje je izredno pomembno za življenje. Pri tem ne gre le za gibanje v smislu fizičnega napora, ampak tudi pretakanje krvi po telesu, dihanje, bitje srca, črevesno peristaltiko, ki se dogaja ves čas, tudi ko telo sicer miruje. Pri osteopatiji gre pravzaprav za pregled gibljivosti tkiv v posameznih delih telesa (sklepi, hrbtenica, prepone, glava, ovojnice organov …), ugotavljanju blokad in sproščanju blokad, ki motijo fiziološko gibljivost.” ¹
Osteopatija pride prav pri vseh težavah z gibalnim aparatom, kot podpora okrevanju po ortopedskih operacijah ali pa kot preventivna terapija. Pri nas sta bili punci terapij deležni po operacijah križnih vezi, Jilli pri njenih skoraj 10-ih letih pristoji terapija na vsake 4 mesece kot preventiva in pomoč pri gibanju, Happy pa 1 do 2x na leto zaradi njenega duha nemškega ptičarja, ujetega v 50 kg telesu bernca …
AKUPUNKTURA
je ”starodaven način zdravljenja, največkrat izveden z vbadanjem iglic v posebna mesta na telesu, ki se imenujejo akupunkturne točke. Poznamo veliko akupunkturnih točk, ki jih pri zdravljenju kombiniramo odvisno od težav. Večina akupunkturnih točk leži na meridianih, nekatere pa se nahajajo izven njih. Vsaka točka ima nekaj različnih funkcij. Ko veterinar diagnosticira vzroke za nastale težave, se odloči, katere točke bo izbral. Pri tem ima na voljo nešteto različnih kombinacij, ki jih glede na svoje znanje in izkušnje zdravljenja dotičnih težav uporabi na živali, ki jo ima pred seboj. Z vbodom iglice v akupunkturno točko se v telesu zgodijo spremembe na energetskem in fiziološkem nivoju. Pride do boljšega pretoka energije, hkrati pa z vbodom stimuliramo živčni sistem, spodbudimo reakcije imunskega sistema, reakcije izločanja določenih hormonov in podobno.” ²
Akupunktura ima precej širok spekter delovanja: od protibolečinskega pa vse do zdravljenja epileptičnih napadov (pri ljudeh npr. tudi pri težavah z nespečnostjo). Moje izkušnje izhajajo še od prve psičke Sabe, ki je na stara leta tedensko hodila na akupunkturo zaradi bolečin in težav pri gibanju in akupunktura ji je v veliki meri pomagala.
BIORESONANCA
je ”poseben terapevtski postopek, ki po klasifikaciji spada med alternativne oblike zdravljenja. V medicini se uporablja že nekje 30 let, v veterini pa veliko manj. S pomočjo bioresonančne naprave se zaznavajo elektromagnetna nihanja. Živali so še posebej dovzetne za ta nihanja (veliko bolj kot ljudje), zato je tudi bioresonanca veliko bolj uspešna in učinkovita, čemur lahko pripišemo tudi hitrejše okrevanje.” ³
Na bioresonanco lahko pomislite pri vseh mogočih težavah – alergijah, okužbi s paraziti, plesnijo, prebavnih težavah, težavah z notranjimi organi, poškodbah, nevroloških poškodbah … ali pa samo kot preventivni pregled, pri katerem vam terapevt pove, kje ima vaš kuža težavo, ki je morda sploh še niste opazili.
Jilli sem prvič peljala na bioresonančni pregled za tem, ko se je izkazalo, da se v njenem blatu nahaja parazit giardia. Pregled je prisotnost potrdil, poleg tega je imela v telesu prisotno tudi plesen. Po nekaj bioresonančnih terapijah in domači podpori z zelišči smo obe težavi odpravili. Happy je bila le na pregledu, kjer se je izkazalo, da je vse v najlepšem redu, zato terapij pri njej nismo delali.
Morda samo še kratka pripomba glede bioresonance iz lastnih izkušenj: pri testiranju na alergene z biresonanco terapevti uporabljajo določene vzorce, s katerimi primerjajo reakcijo živali. Jilli je, glede na teste, alergična na praktično vse vrste mesa. Ampak uporabljeni vzorci so iz klasične vzreje in mesa takih živali Jilli dejansko ne prenaša, kar se kaže v precej burni reakciji, medtem ko pa lahko je vse vrste mesa, ki so iz ekološke vzreje. Potrebno je vedeti, da je kuža reagiral na konkreten vzorec, ki ga je terapevt uporabil, medtem ko je vzorec ‘iz sosednje vasi’ lahko popolnoma drugačen. Seveda to velja predvsem pri hrani, pri senenem nahodu pa vzorec lipe iz Ljubljane najbrž ni kaj dosti drugačen kot tisti iz Maribora …
BACHOVE ESENCE
pozna najbrž velika večina bralcev Mojega bernija, saj se Mojca Sajovic že leta ukvarja z njimi in pomaga živalim z njihovo pomočjo obvladovati duševne in telesne stiske. In za te namene se Bachove esence oz. kapljice uporabljajo – za uravnavanje čustvenega neravnovesja, ki je posledično vzrok za telesne bolezni.
Zadnje čase se ogromno govori o vplivu stresa na fizično zdravje ljudi in prav takšno razmišljanje je dr. Bacha vodilo v razvoj cvetnih kapljic – da stanje notranjega neravnovesja vodi do psihičnih in fizičnih bolezni.
Bachove esence se uporabljajo pri vseh mogočih težavah – pri prehodu mladička (ali odraslega psa) v nov dom, pri strahu pred grmenjem, petardami, obiskom veterinarja, kot pomoč za lažje okrevanje pri operacijah, pri uravnavanju vedenja boječih / agresivnih psov … in še bi lahko naštevali. Praktično je ni stiske, v kateri bi se znašel kuža (ali mi), ki ji ne bi prišla nasproti vsaj ena od esenc.
Jilli in Happy dobivata esence vsak konec leta, kot priprave na silvestrsko noč. Strahu nismo popolnoma izkoreninili, je pa bistveno boljše: ne reagirata več ob posamezni petardi, ampak šele ob ‘rafalu’, po koncu ropotanja se praktično takoj umirita, pred tem je umirjanje trajalo vsaj še eno uro. Razlika je očitna in tudi njima se vidi, da zadevo precej lažje prenašata.
Ob operacijah sta dobivali tudi pred in pooperativno mešanico iz različnih esenc, ki jima je pomagala pri hitrejšem okrevanju.
HOMEOPATIJA
je še ena od ved, za katero ste že vsi slišali. Teorija homeopatije je precej obširna in na trenutke morda težko razumljiva, na kratko in ohlapno pa: deluje po zakonu podobnosti, kar pomeni, da bolezen pozdravi homeopatsko zdravilo, ki pri zdravem človeku izzove enake simptome, kot so se pojavili pri obolelem. Z njo zdravimo tako psihične kot fizične bolezni, najpogosteje je zdravilo v obliki globul (majhnih kroglic), redkeje v obliki tablet ali raztopine. Različnih zdravil je več 1000, vsako se pojavi v več različnih potencah. Potenca označuje razredčenost osnovne materije – višja kot je potenca, večja je razredčenost, nižje potence se uporabljajo za fizične težave, višje za psihične.
Največja razlika homeopatije od drugih ved je v tem, da zdravila ne predpisujemo glede na simptom, ampak ga prilagajamo telesnim in psihičnim lastnostim kužka. To pomeni, da bosta za enako težavo dva kužka lahko dobila popolnoma drugo zdravilo.
Nekaj homeopatskih zdravil pa je kljub temu prav specifičnih za določeno težavo in take lahko brez težav uporabljamo pri manjših akutnih težavah sami, kot domačo lekarno, npr. pri udarcih, pikih insektov, prebavnih težavah …
Homeopatija se odlično obnese tudi kot dodatna podpora pri klasičnem zdravljenju in operacijah, najvišja stopnja zdravljenja pa je tako imenovano konstitucijsko zdravljenje, ki poteka z zelo visokimi potencami in je prilagojeno posamezniku. Na tak način se zdravijo predvsem kronične težave.
Primerov s homeopatskim zdravljenjem je pri nas čisto preveč za obseg tega članka. Naj naštejem samo nekaj najvidnejših:
- Jilli je že v mladosti dobila hudo reakcijo na antibiotik in Ranital – ušesa in smrček so bili zatečeni, koža po celem telesu živo rdeča. Želeli so ji dati kortikosteroide, vendar sem odklonila. Doma je bila po dveh odmerkih pravega zdravila v eni uri popolnoma v redu.
- Spet Jilli je tiščala nos tja, kamor ni treba in imela bližnje srečanje z oso – težavo je v izredno kratkem času rešila homeopatija.
- Ob ortopedskih operacijah sta obe psički dobivali homeopatsko podporo, pri nobeni ni bilo nikoli nobenih komplikacij, kosti so se vsakič zarasle hitro in pravilno.
FITOTERAPIJA
je učena beseda, ki se (predvsem pri nas) ne uporablja pogosto, enostavno povedano pa je to zdravljenje z zelišči in medicinskimi gobami. Je izredno stara veda, pod njeno okrilje spadata tudi bolj znani ajurveda in kitajska tradicionalna medicina (TKM).
Zelišča se uporabljajo kot tinkture, praški, tablete, ekstrakti, čaji, prevretki, skratka v vseh oblikah, v katere zelišča lahko spravimo. Veliko zelišč, ki so jih uporabljale že naše babice, se še danes uporablja v enake namene, nemalo koristi pa je podprto tudi z znanstvenimi raziskavami.
Se spomnite bezgovih cvetov ob prehladu in gripi? Bezeg ima dokazan protivirusni učinek. Ali pa uporabo natreska za boleče uho, pa lapuha za kašelj, žajblja za boleče grlo? Vse to in še več je primerno za fitoterapijo. Naše babice so iz zelišč kuhale čaje ali jih namakale v sadjevec, pri fitoterapiji pa je zadeva malce bolj komplicirana – za želen učinek je potrebno malce več znanja.
Določene ‘rožice’ izgubijo svojo moč pri sušenju, zato se take lahko uporabljajo za tinkture samo sveže. Vedeti je treba tudi, kateri del rastline ima najmočnejši učinek, koliko vode vsebuje, kar vpliva na odstotek alkohola, ki ga uporabimo za izdelavo zdravila. Katere so zdravilne lastnosti, ki jih potrebujemo? So zdravilne učinkovine topne v vodi, alkoholu, maščobi? Kdaj je potrebno rastlino nabrati, kako in kje jo posušiti? Zadeva je sicer videti zelo enostavna, pa pravzaprav ni … Najhuje pa je, da v trgovinah prodajajo izdelke, ki so namenjeni samozdravljenju z zelišči, pa ob prvem pogledu ugotoviš, da v tisti steklenički ni popolnoma nič od tega, kar potrebuješ. Kot povsod je tudi tukaj pač potrebno malo znanja in previdnosti.
Z zelišči in gobami podpiramo imunski sistem in zdravimo vse mogoče težave. Precej zelišč ima protivirusni učinek, delujejo npr. tudi na virus gripe, imajo protibakterijske lastnosti, so naravni antibiotiki in so učinkoviti tudi proti bakterijam, odpornim na klasične antibiotike.
Nekatere so adaptogeni, kar pomeni, da pomagajo telesu pri premagovanju stresa, tako psihičnega kot fizičnega. Drugi so imunomodulatorji – uravnavajo delovanje imunskega sistema – če le-ta deluje prekomerno, ga zavirajo, če je prešibek, ga vzpodbujajo. Nekateri so specifični za težave z jetri, ledvicami, žolčem, vranico … Skratka, praktično za vsako težavo najdemo primerno rastlinsko zdravilo. Spekter uporabe je zato zelo širok. Lahko se uporabljajo tudi za zunanjo uporabo – kot posip, krema, obkladek v primeru izpuščajev, ran, bolečih sklepov …
Marsikatera od zdravilnih rastlin raste tudi pri nas, nekatere so avtohtone, druge invazivne, tretje lahko gojimo doma na vrtu, ostale pa lahko kupimo v obliki, ki nam ustreza. Precej od teh vrst verjetno poznate (žajbelj), za nekatere ste že slišali, pa niste vedeli, da so lahko tudi zdravilne (japonski dresnik), druge ste videli, pa niste vedeli, kaj gledate (krvavi mlečnik), za nekatere pa verjetno še niste slišali (Pueraria lobata). Ampak ravno v tem je čar – da se vsak dan naučimo kaj novega in spoznavamo naravo okrog nas.
Tudi s fitoterapijo se je pri nas rešilo že precej težav (pasjih in človeških), bi pa omenila eno, ki se mi zdi najpomembnejša. V eni od številk našega glasila smo pisali o SDMA (zgodnji marker, pokazatelj ledvične bolezni). Aprila sem obe psički peljala na preventivni popolni pregled krvi, vključno s SDMA. Happy je imela normalno vrednost 9 (vrednosti do 14 kažejo normalno delovanje ledvic), Jilli pa povišano in sicer 16. Čez en mesec sem pri Jilli ponovila pregled SDMA, ki je bil še vedno na enakem nivoju. Ker so bile vse ostale vrednosti v mejah normale, sva se z veterinarjem odločila, da bom mesečno preverjala urin in prišla na kontrolo SDMA čez pol leta. Takšna kot sem, ne morem pol leta sedeti prekrižanih rok in čakati, kaj se bo zgodilo, sem se pač spravila v raziskavo in študiranje in sestavila ‘ledvični protokol’, kot sem ga poimenovala. Hrane nisem spreminjala, Jilli je jedla enako kot do sedaj, sem ji pa dajala tinkture, medicinske gobe ter prehranske dodatke, za katere sem raziskala in predvidevala, da bi ji pomagali pri boljšem delovanju ledvic. Seveda sem upala, da bom SDMA spravila vsaj na zgornjo mejo normalnega. Oktobra sva ponovili pregled in na moje veliko presenečenje je imela Jilli SDMA 10.
Kot sem omenila že na začetku članka, je z naravnimi metodami zdravljenja mogoče pomagati telesu na področjih, kjer klasična medicina nima rešitve. Zgoraj opisano je tipičen primer. Po priporočilu veterinarjev se čaka in preverja, kaj se bo z ledvicami zgodilo, če (ko) bi se stanje poslabšalo, bi predlagali zmanjšanje vnosa beljakovin (kar prav tako ni smiselno, ampak to je tema, ki je ne bomo obdelovali danes) in dietne brikete … 🙁
Z malo znanja, raziskovanja in s pomočjo veterinarjev, ki so svojo strokovno pot nadaljevali na področju naravnih rešitev, se da marsikatero težavo omiliti, če ne celo odpraviti. Rada bi poudarila, da za svoje kosmatince velikokrat lahko naredimo precej več, kot nam predlaga veterinarska stroka. V to je treba vložiti le malo energije in volje in ne vzeti za sveto, kar slišimo v ambulanti. Bodite radovedni, pozanimajte se kaj lahko naredite za svojega kužka (in zase!) in to naredite čimprej. Dlje, kot bo težava trajala, težje jo bo odpraviti.
”Pravimo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Kar verjetno drži – psi so neverjetno popustljivi, odpustljivi in trpežni. Ne zanima jih, kako smo videti, kdaj smo se nazadnje stuširali in kakšno je naše mnenje o trenutnem političnem dogajanju. Vseeno jim je, kaj je na našem jedilniku (dokler vsaj kakšen košček sem in tja namenimo tudi njim), kakšno glasbo poslušamo in kdaj smo nazadnje oprali avto. Se pa pogosto vprašam o človekovem odnosu do psa. Smo res njihovi prijatelji? Ne »najboljši«, samo … prijatelji?” ⁴
¹ Vir: energijska-osteopatija.si, dr. vet. med. Špela Suhač
² Vir: petshui.si/veterinarska-akupunktura
³ Vir: https://www.kosmatincki.si/blog/bioresonanca-za-pse
⁴ Vir: https://www.zdravahranazapse.si/pes-bi-moral/, Pasja šola Za psa
facebook.com/moj.berni
